V monografiji so predstavljeni rezultati dveletnih izkopavanj (1982 in 1983) na utrjeni poznoantični višinski naselbini Korinjski hrib nad Velikim Korinjem v Suhi Krajini, kjer so bili raziskani ostanki petih obrambnih stolpov in zgodnjekrščanske cerkve. Naselbina je bila že v začetku prepoznana kot vojaška postojanka in je kot taka predstavljala izjemo v vzhodnoalpskem prostoru. Taka opredelitev je zato vzbudila tudi nekatere dvome o njeni pravilnosti. Omenjene dileme so − poleg geografskega orisa in zgodovine raziskav − predstavljene v uvodnem delu. Sledi obsežen sklop, ki v tekstu in z bogatim slikovnim gradivom predstavi terenske izvide izkopavanj stolpov, cerkve in pripadajočega manjšega grobišča. Obsežno poglavje je posvečeno interpretaciji arhitekturnih ostankov (stolpi, cerkev, utrdba kot celota). V zakjučku je obravnavana še prazgodovinska poselitev ter rezultati strukturnega pregleda danes porušene cerkvice sv. Jurija tik pod utrdbo.

This book offers an alternative approach to the problem of Slavic ethnicity in south-eastern Europe between c. 500 and c. 700, from the perspective of current anthropological theories. The conceptual emphasis here is on the relation between material culture and ethnicity. The author demonstrates that the history of the Sclavenes and the Antes begins only at around 500 AD. He also points to the significance of the archaeological evidence, which suggests that specific artefacts may have been used as identity markers. This evidence also indicates the role of local leaders in building group boundaries and in leading successful raids across the Danube. Because of these military and political developments, Byzantine authors began employing names such as Sclavines and Antes in order to make sense of the process of group identification that was taking place north of the Danube frontier. Slavic ethnicity is therefore shown to be a Byzantine invention.

Knjiga predstavlja naselbinsko podobo prelomnega časa (konec 3. do začetka 7. st.) v zgodovini Evrope na izpostavljenem geografskem območju med prestolnicama poznoantičnega sveta Raveno in Konstantinoplom. Politične, vojaške, gospodarske in socialne razmere so ob močnem pritisku barbarov izza limesa povzročile propad nekdanjih naselbinskih oblik: mesta so bila v celinskem delu največkrat opuščena ali pa so obstajala le še v močno skrčenih in ruraliziranih skeletih nekdanjih mest. Bolje so se ohranila le urbana središča v mediteranskem pasu. Tudi nižinske naselbine, predvsem nekdaj močne rimske vile, so prenehale obstajati že do sredine 5. st. Prebivalstvo se je zato začelo postopno umikati v odročne kraje in na naravno zavarovane hribovske naselbine avtarkičnega značaja, kjer pa so še vedno ohranjali antične civilizacijske pridobitve vse do konca 6. st. Predstavljene so tudi utrdbe iz Justinijanovega časa, ki dokazujejo domišljen sistem varovanja komunikacij med obema prestolnicama. Delo podaja temeljni pregled množice značilnih mest, nižinskih zaselkov in utrjenih naselbin z načrti, zemljevidi in fotografijami, kot tudi interpretacijo celovite preobrazbe naselbinske slike.